Sto mater v Sloveniji dvomi, da je njihov otrok po porodu res umrl – Zadeva je v predkazenskem postopku
»Čutim, da moj otrok še živi«
Sto mater v Sloveniji dvomi, da je njihov otrok po porodu res umrl – Zadeva je v predkazenskem postopku
- Nedeljski Dnevnik
- 5 Jun 2024
- Meta Černoga
Foto: iStock
V nekaterih državah nekdanje Jugoslavije, zlasti v Srbiji, že nekaj let odmeva boleča afera, saj naj bi bilo po navedbah srbskih društev v 70. in do konca 80. let prejšnjega stoletja odvzetih ali preprodanih 20.000 otrok. Predstavniki Društva za resnico in pravico o otrocih Srbije so oktobra 2021 rešili prvi primer, saj so rezultati analize DNK pokazali, da je ženska, ki je sumila, da so ji otroka odvzeli v porodnišnici, mati Mlađena Radivojevića, ki je odrasel v drugi družini, je pisal portal Danas.rs.
Mlađen Radivojević, ki se je rodil 3. marca 1981 v splošni bolnišnici v Kruševcu, je novinarjem dejal, da je primer začel preiskovati pred več kot tremi leti. Potem ko ni dobil podpore v državnih inštitucijah, se je obrnil na društvo. Predsednik društva Radiša Pavlović je pojasnil, da se je na društvo obrnila tudi ženska, ki je trdila, da je 3. marca 1981 v kruševski bolnišnici rodila zdravega dečka. Po tem so ji rekli, naj gre domov, ker je otrok mrtev, niso pa ji dali nobenih dokumentov. Predlagali so ji edino mogočo metodo – analizo DNK, na katero je pristala. Rezultati so pokazali, da gre za prvo stopnjo sorodstva, torej starša in otroka.
Sicer pa so v Srbiji že pred časom ustanovili parlamentarno skupino, ki se ukvarja s temi primeri. Tudi v Sloveniji, kjer naj bi bilo nekaj takšnih zgodb, je bila pred kratkim ustanovljena parlamentarna preiskovalna skupina. Z zadevo se ukvarja tudi specializirano državno tožilstvo, kjer so za Nedeljski dnevnik povedali, da je zadeva v fazi predkazenskega postopka, zato zaradi interesa preiskave in varstva osebnih podatkov več informacij ne morejo posredovati. Simona Šeremet Kalanj iz slovenskega društva Izgubljeni otroci nam je povedala, da je v stiku z več kot sto materami, ki sumijo, da njihov otrok ni umrl po rojstvu, ampak so ga prodali posvojiteljem.
Še ime so mu dali …
Ena od njih je Milena Bernik z Brezovice, ki je otroka rodila oktobra 1984 ob pol dveh ponoči. »Spomnim se, da je bilo s petka na soboto. Otrok je rahlo zajokal, nekaj časa je bil pri meni, nato so ga nesli na pediatrijo kliničnega centra, kjer so mu postavili diagnozo, saj mu je počila diafragma nad popkom, kar se med porodom pogosto zgodi. Dobil je dva kratka šiva, zdravnik mi je povedal, da je zdrav, da tehta 3400 gramov. V soboto dopoldne mi je prišla zdravnica povedat, da je bil operiran in ga bom lahko dojila. Nič ni bilo, nato pa mi je zdravnica zvečer dejala, da je otrok umrl. Dali so mi pomirjevala, hotela sem samo domov in dobila sem odpustnico,« se tega bolečega trenutka spominja Milena Bernik. Čez teden dni je k njej prišla patronažna sestra, da bi otroka okopala. »Povedala sem ji, da je umrl, pa je rekla, da ji tega nihče ni sporočil. Med tem časom smo dobili telegram, na katerem je pisalo, da je umrl Andrej Bernik. Čudila sem se, od kod to ime, saj ga dečku sploh še nisem dala. Šla sem v klinični center in vprašala, kje so dobili to ime, pa mi niso povedali. Potem sem zahtevala otrokovo kartoteko, ki so ji jo prinesli, a je bila prazna. Spomnim se, da mi je eden od zdravnikov tedaj rekel, da zaradi takšnih stvari otroci ne umirajo, saj je dobil samo dva kirurška šiva. Šla sem na upravno enoto na Mačkovo in prosila za mrliški list, pa ga niso imeli. Potem sem šla na Prešernovo, na policijo, podala prijavo in čez 14 dni so me obvestili, da ni nikjer nobenih dokumentov. Veste, to so bili drugačni časi, tedaj nisi smel preveč spraševati in drezati,« pripoveduje in doda, da je bil pravzaprav edini dokaz, da je rodila, ta, da je hodila h ginekologu v Logatec, ki je vodil njeno nosečnost.
»Ni in ni mi dalo miru, zato sem šla še na Žale, kjer so obljubili, da mi bodo povedali, če je bil otrok pokopan. Po navadi so dali vsako trupelce v svojo vrečo, potem pa v skupno pokopališče za dojenčke, vsak pa je dobil svojo smrečico, da je starš vedel, kje prižgati svečko. A mi tudi tam niso znali nič povedati. Doma sem imela še dva otroka, ki sta me potrebovala, a ni mi dalo miru in sem občasno še iskala, spraševala, da bi našla kakšno sled za izgubljenim dojenčkom. Pa nič. Vseskozi sem imela občutek, da je otrok še živ in da ga še vedno imam,« še danes pretresena pripoveduje. Ko je slišala za društvo Izgubljeni otroci, se jim je tudi sama oglasila, da so tam pridobili še dokumentacijo, ki jo je bilo mogoče dobiti. Na vprašanje, kaj pričakuje, odgovori, da bo v redu, kar koli bo. »Od tega je zdaj že toliko let, otrok bi bil star 40 let … Rada bi vedela, ali je živ, ali mu je dobro ali je mrtev. Da si ne bom kdaj očitala.« Zgodbe mater, ki iščejo otroke, so si zelo podobne, pravi Simona Šeremet Kalanj iz Novega mesta, ki so se ji slovenske matere začele oglašati pred tremi leti. Najprej jih je bilo šest. »Začelo se je tako, da sem na facebooku zasledila stran Posvojeni otroci Jugoslavije, na kateri je Dragana Naumovski trdila, da je leta 1990 v mariborski porodnišnici rodila sina, za katerega so ji rekli, da je umrl. In da nikakor ne more dobiti dokumentacije. To je bilo zame neverjetno, saj vendar živimo v razviti državi,« se priduša. Kakšno leto in pol je trajalo, da je dobila odpustnico, na kateri je pisalo: »Otrok je zdrav, dajte mu kapljice AD, trikrat na teden, po enem mesecu ga pripeljite na kontrolo.« A Dragani so rekli, da je otrok umrl.
Tako so se začele oglašati še druge mamice, ki so povedale, da so rodile, da je otrok po rojstvu zajokal, nekatere so ga celo videle in podojile. Potem jim je bilo rečeno, da je otrok umrl. »Diagnoze so bile podobne. Velikokrat so rekli, da je šlo za sesedena pljuča, da je bil otrok nedonošen in podobno. Vsem primerom pa je skupno to, da matere otrokovega trupla niso smele videti.« O tem, kaj je bilo zadaj, je prenagljeno govoriti, a sogovornici se zdi čudno, da nikjer na primer ni računov pokopov, čeprav je že od nekdaj tako, da pokop ni zastonj. »Imeli smo primere, ko so mamice zahtevale ekshumacijo grobov, kar pa osebno odsvetujem, saj grobna mesta niso natančno določena in to za mamice pomeni velik stres, veliko žalost in ogromne stroške, ki jih morajo tako kot vse drugo kriti same.«
Težka pot do biološkega starša
Zelo pogosto se ji oglasijo tudi otroci, ki iščejo svoje biološke starše. »Naša zakonodaja je takšna, da ima posvojeni otrok samo eno možnost, da izve, kdo so njegovi biološki starši, in sicer da pristojni center za socialno delo stopi v stik z biološko mamo. Če ta ne želi stika, otrok ne more izvedeti, kdo so starši, kar je po mojem mnenju narobe, saj je tudi v ustavi zapisano, da ima vsak državljan pravico do svojega biološkega porekla,« pove Simona Šeremet Kalanj, ki se čudi temu, da posvojitelji otroku ne povedo, da so bili posvojeni.
Teh primerov je ogromno in izgovarjajo se na to, da je bila to včasih sramota, čeprav to ni res. Omeni še primer, ko so iskali biološko mater gospe, ki je bila rojena leta 1972. »Ni vedela, kje je rojena, niti ni vedela, da je posvojena. To je izvedela, ko je posvojiteljica umirala. Bila je zelo bolna in ji je uspela povedati, da naj bi biološka mama prihajala iz ene od republik bivše Jugoslavije. Obrnili smo se na porodnišnico v Ljubljani, saj smo od upravne enote izvedeli, da je tu rodila, a so odgovorili, da ta oseba v ljubljanski porodnišnici ni bila rojena. Vztrajala sem, nato pa primer prepustila informacijski pooblaščenki in izkazalo se je, da je bila res rojena v Ljubljani. Obrnili smo se na CSD Ljubljana Moste, kjer smo imeli veliko srečo, da nam je vodja pomagala v skladu z zakonom, da se je našla biološka mama in CSD jo je obvestil, da se želi njena biološka hči srečati z njo. Najprej jo je zavrnila, nato sta se srečali,« se Šeremet-Kalanjeva spominja enega od primerov, ki se je končal pozitivno. »Žalostno je, da mora vmes miniti toliko let. Po mojem mnenju ima vsak človek pravico izvedeti, od kod je in kam pripada,« pristavi in spomni, da so danes drugače kot nekoč na voljo analize DNK. Veliko jih naroči komplet MyHeritage, kjer si lahko sam vzameš vzorec sline in ga pošlješ v Houston. Če te iščejo biološka mama (in če je seveda v bazi), brat ali sestra, se takoj pokažejo ujemanja. Sicer pa so vsi ti postopki dolgotrajni in si nihče ne drzne napovedovati, kdaj se bodo končali. »Veliko upanje polagam v tožilca in tudi v parlamentarno preiskovalno komisijo, ki ima vse pristojnosti, da pridobi dokumentacijo, ki je mi ne moremo,« je še dodala Simona Šeremet Kalanj.
N
Article Name:»Čutim, da moj otrok še živi«
Publication:Nedeljski Dnevnik
Author:Meta Černoga
Start Page:6
End Page:6