Lepo pozdravljeni.
Najprej se vam želim iskreno zahvaliti za vaše požrtvovalno delo na tem težkem in žalostnem področju.
Naj se vam predstavim.
Sem Roza Gertruda Černoša, krajše Trudi, rojena leta 1944 v Donaueschingenu v Nemčiji, na silo izseljenima staršema v delovnem taborišču, med drugo svetovno vojno.
Leta 1964 sem se poročila z Emilom Černošo, ki je oče najinih otrok. Leta 1966 se nama je rodil prvi sin Emil, 1967 sem rodila dvojčka dečka in deklico in nato še leta 1969 sina Sandija.
Dvojčka sem rodila v sedmem mesecu nosečnosti. Prezgodnji porod je sprožila nenadna krvavitev. Z rešilcem sem bila pripeljana v staro porodnišnico (Leonišče) 27. 2. 1967 med 5. in 6. uro zjutraj. Rodila sem med 8. in 9. uro, točno ne vem, ker v prostoru ni bilo nobene ure. Otroka sta tehtala 1 kilogram in 1,25 kilograma, deklica je zajokala, deček pa se ni oglasil. Po porodu otrok nisem nikoli več videla. Bila sem v sobi z več mamicami, med njimi je bila ena, ki je tudi rodila dvojčka. Ko so sestre drugim materam prinašale otroke, sem spraševala, kje sta moja dvojčka, sem vedno dobila enak odgovor, da gre pogledat kje sta in se nikoli ni več vrnila. Vsakokrat je v sobo prišla druga sestra. Tako je trajalo dva dni. O smrti otrok sem izvedela šele z moževega tolažilnega pisma naslednji dan. Obiski takrat niso bili dovoljeni, ne spomnim se vzroka a mislim, da je razsajala gripa.
Šele tretji dan, tik pred mojim odhodom domov je prišla zdravnica, ki mi je povedala, da sta otroka umrla, ker nista imela dovolj razvita pljuča in nista mogla samostojno dihati, inkubatorji pa so bili vsi zasedeni. Ko sem vprašala glede pokopa, mi je dejala, da za to poskrbi porodnišnica. Približno mesec dni kasneje sem dobila položnico za plačilo pokopa, s katere sem prepisala podatke o grobu. Ko sem na Žalah vprašala če imajo zabeležen priimek pokopanih otrok, so mi povedali, da je to skupinski grob, v katerem so tudi odrasli in, da imen nimajo, niti ne smejo dajati takšnih podatkov.
V porodnišnici nisem dobila nobenih dokumentov ne o rojstvu, ne o odpustu. Doma sem potem obležala z 42 stopinjami vročine. Želela sem umreti.
Razen podatka o grobu žal nimam nobenih dokazil.
Prav lepo vas pozdravljam in vam želim veliko uspehov.
Gertruda Černoša